KRATKA ZGODOVINA ARGENTINSKEGA TANGA
Argentinski tango je glasbena zvrst, obenem pa tudi ples, ki se je razvil proti koncu 19. stoletja na bregovih reke Rio de la Plata, ki deli Argentino od Urugvaja. Zaradi tega njegovi začetki segajo tako v Buenos Aires, glavno mesto Argentine, kot tudi v Montevideo, glavno mesto Urugvaja.
Sprva je bil popularen zlasti med tujimi priseljenci, ki so množično prihajali v Južno Ameriko iz različnih koncev sveta, zlasti Italije in Španije ter vzhodne Evrope. Pogrešali so svojo domovino in so tako v argentinski tango vgradili koščke svoje kulture, glasbe in plesa. Kljub pridevniku »argentinski« njegove korenine niso le iz Argentine, saj je bil vsaj na začetku mešanica evropskih, ameriških in afriških ritmov: vanj so vgrajeni afriški candombe, kubanska habanera, evropski flamenko, valček, mazurka, polka in še mnogo drugih ritmov.
Argentinski tango so sprva plesali v lokalih v revnih delavskih predmestjih Buenos Airesa, kjer so živeli skoraj sami mladi moški priseljenci in žensk med njimi skoraj ni bilo, zato so večinoma moški plesali med seboj. Začetniki so tako najprej vadili ples z drugimi moškimi in šele kasneje, ko so bili plesa že vešči, so pričeli plesati tudi z ženskimi plesalkami.
Tango se je kmalu iz revnih predelov Buenos Airesa prebil v Evropo, predvsem v Pariz, kjer je postal v začetku 20. stoletja izjemno popularen. Ko je za argentinskim tangom ponorela vsa Evropa, se je prebil tudi v bogate (in še nedolgo pred tem nad tangom zelo vzvišene) predele Buenos Airesa in od takrat dalje postal in ostal eden najpomembnejših stebrov argentinske kulture.
Zlata doba argentinskega tanga (ki se tako tudi imenuje) sega v 40. in 50. leta prejšnjega stoletja, zlasti v obdobje Juana Perona. Po vojaškem udaru in padcu Peronove vlade v sredini 50. let ter s tem povezanimi prepovedmi, cenzurami besedil in podobnim pa je tango začel izgubljati na popularnosti. Njegov ponoven razcvet sega v 80. leta in od takrat dalje se njegova popularnnost po vsem svetu le še stopnjuje.
TANGO GLASBA
Kot se je skozi desetletja razvijal argentinski tango kot ples, se je seveda razvijala tudi glasba. Po njegovih prvotnih skromnih začetkih s tango triom (flavta, kitara in violina) se je pojavil instrument bandoneon (bližnji sorodnik harmonike), ki je danes najznačilnejši instrument tango glasbe. Kmalu so pričeli nastajati tango seksteti, ki so vsi vsebovali isti nabor glasbenih instrumentov: klavir, kontrabas, dve violini in dva bandoneona. Zlata doba argentinskega tanga pa je s seboj prinesla prave orkestre in »tipični orkestri« (orquesta tipica) so vsebovali tudi po dvajset glasbenikov. Konec zlate dobe tanga je pomenil skoraj v celoti tudi zaton tango orkestrov, če ne zaradi drugega, že zaradi tega, ker so bili dragi.
Zgodovina tango glasbe je polna zanimivih oseb: skladateljev, piscev besedil, instrumentalistov, pevcev ter seveda orkestrov. Ker je bil argentinski tango v svoji zlati dobi izjemno popularen, so imeli seveda najboljši med umetniki status današnjih zvezdnikov. Med največje zvezde argentinskega tanga je sigurno spadal Carlos Gardel, ki je imel milijone oboževalcev (oziroma zlasti oboževalk), ob njegovi smrti v letalski nesreči leta 1935 pa je državo in celotno Južno Ameriko zajela prava histerija.
Branje zgodovine tango glasbe je zelo zanimivo, saj so se pevci in instrumentalisti ves čas selili iz enega orkestra v drugega, vmes ustanavljali svoje orkestre in poskrbeli za to, da je praktično skoraj nemogoče slediti, kdaj je bil kdo član katerega orkestra. Med vsemi temi trii, seksteti, orkestri in osebami pa so štirje orkestri ter njihovi vodje, ki uradno spadajo med »štiri največje« v zgodovini tango glasbe.
Violinist Juan D’Arienzo (1900-1974) je bil imenovan tudi »kralj ritma« s svojim ritmičnim orkestrom in glasbo, katere se ne da zgrešiti. Bandoneonist Anibal Troilo (1914-1975) je imel najbolj lirični orkester med štirimi velikimi. Pianist Carlos Di Sarli (1903-1960) je bil vsekakor najbolj romantičen med največjimi štirimi in trenutki, ko danes na milongah zazveni njegova glasba, so še vedno najbolj romantični. Pianist Osvaldo Pugliese (1905-1995) je imel najbolj dramatično glasbo, njegova besedila so imela vedno zelo močno politično konotacijo (bil je zagrizen socialist) in zaradi tega je večkrat končal v zaporu, njegov orkester pa je takrat nastopal brez njega, s šopkom rož na klavirju.
V obdobju zlate dobe argentinskega tanga so bili največji in najboljši vodje orkestrov tako zasedeni, da so isti večer z različnimi zasedbami igrali tudi v petih ali več različnih dvoranah v Buenos Airesu in vsak večer tekali med eno in drugo dvorano, da so se v vsaki pokazali vsaj enkrat na večer. Ker se je takrat izvajala glasba v živo, je bil vsak posamezen večer seveda odvisen od tega, kateri orkester je nastopal. Izbira je bila velika, glasba pa povsod odlična.
ARGENTINSKI TANGO DANES
Danes se argentinski tango povsod v svetu pleše na milongah. Milonga je dogodek, kjer se vrti (skoraj izključno) samo argentinski tango. Morda se za nekoga, ki se z argentinskim tangom še nikoli ni srečal, to sliši nenavadno ali celo dolgočasno, vendar se pravi ljubitelji tanga s tem vsekakor ne bi strinjali. Kot prvo, v tango glasbi poleg tanga obstajata še dve (pod)zvrsti: to sta valček (tango vals) in milonga (tango milonga). Valček ima tridobni ritem, milonga je večinoma dvodobna, tango pa dvo- ali štiridobni.
Glasba na milongi se vrti po posebnih pravilih, ki izvirajo iz Argentine in katerih se pravi tradicionalni DJ-i vedno držijo. Tango glasba je vedno združena v tande po štiri pesmi zelo podobnega stila (skoraj vedno isti orkester, isto obdobje, isti ali podobni pevec,…). Po dveh zaporednih tandah tanga pride na vrsto ena tanda treh valčkov, nato sledita spet dve tandi tanga in ena tanda treh milong. Da je plesalcem enostavneje zamenjati plesne partnerje, obstajajo med posameznimi tandami glasbene cortine (argentinska beseda za zaveso, ki loči en sklop od drugega) in so lahko kakršnakoli glasba, le da ni tango.
V Buenos Airesu, ki je bil in je še vedno prestolnica argentinskega tanga, obstaja vsak večer tudi po dvajset različnih milong v raznih dvoranah po vsem mestu, tako da je izbira in odločitev, kam iti, res težka. Odločitev je največkrat odvisna od več dejavnikov, najpomembnejši med njimi je običajno podatek, kdo vrti glasbo, saj so razlike med posameznimi DJ-i zelo velike. V Sloveniji tovrstnih problemov ni, saj se skoraj ne zgodi, da bi bili na isti večer organizirani dve milongi.
IN ARGENTINSKI TANGO JUTRI?
Argentinski tango je v svoji zgodovini preživel že veliko različnih obdobij. Eno izmed njih, še posebej popularno v začetku tega tisočletja, je bilo obdobje »novega tanga« – tanga nueva. Glasba, ki je nastajala v tem obdobju, je bila največkrat elektronska, sodobna, sicer je temeljila na tangu, a je imela z njim dokaj malo skupnega. Nekaj časa je izgledalo, da bo tango nuevo počasi prevladal nad tradicionalnim tangom. K sreči (za večino ljubiteljev argentinskega tanga) se to ni zgodilo in tradicionalni argentinski tango je ostal tam, kjer mu je mesto: na prvem mestu, v glavni vlogi ter v srcih vseh, ki nam je argentinski tango ljub.
Tango DJ Alenka